»aktualnost besedila vidi predvsem v razdrobljenemu posamezniku, ki indice za oblikovanje svoje identitete išče v svetu hiperprodukcije videzov«
»Preko lika gospoda Jourdana, bolestno obsedenega s svojo družbeno veljavo in videzom, se Moliere sicer primarno ukvarja z vprašanjem povzpetništva, vendar ga danes, v času dominacije potrošnje in virtualnih prostorov, ki temeljijo na popularizaciji površinskih vrednot, lahko beremo tudi kot sodobnega, razdrobljenega posameznika, ki indice za oblikovanje svoje identitete išče v svetu hiperprodukcije videzov: Jourdain vrednote išče zunaj sebe, in to ne zaradi vrednot samih (ne zaradi ljubezni do umetnosti, znanja ali drugih veščin), temveč zgolj zaradi videza kultiviranega duha, ki naj bi mu prinesel določeno družbeno prepoznavo in veljavo. Ni zmožen globlje predanosti in vztrajnosti v kateri koli aktivnosti, ki ne ponuja instantne zadovoljitve, njegova nečimrnost in nagoni so njegovo ključno vodilo. To se mi zdi zelo simptomatsko za sodobno družbo, ki temelji na instant užitkih in hedonizmu. Jourdainov 'žlahtni jaz' je konstrukt, ki ni last notranje motiviranih, osebnih stremljenj in zanimanj, temveč je nekritično prevzeta, od zunaj vsiljena identiteta. Pri tem se opira na razne strokovnjake, ne zaupa ne v svojo presojo ne v presojo svojih bližnjih, temveč verjame le mnenju tistih, ki so sposobni s kultiviranim govoričenjem ustvariti videz avtoritete. Prav tako je dogodkovno središče te komedije priprava na dvorno zabavo; zabava je motiv, ki v sebi nosi zelo sodobno nagnjenje k nenehnemu iskanju ugodja in zadovoljevanja impulzov. Liki učitelja plesa, učitelja glasbe in učitelja filozofije pa ponujajo tudi indice za kritiko umetnosti (in etike), ki podlegajo diktatu tržnega kapitala. Kritiko poblagovljene, utilitarne umetnosti, ki v rokah korporacij služi predvsem spodbujanju ideologije potrošnje in tako ni več umetnost, temveč le še potrošna dobrina.«
»Med pisanjem sem raziskovala izkušnjo sodobnega atomiziranega življenja, v katerem zaradi krhkih medosebnih odnosov ni zanesljivih referenčnih točk, zato mora posameznik smisel in odvode poiskati sam, ta iskanja pa včasih pripeljejo do samodestruktivnih rešitev.«
»Najrajši bi se fentala s postopnim doziranjem informacij, razgrnjenih prek členitve časovno in prostorsko oddaljenih prizorov, poslušalca sistematično vodi do spoznanja nepovratnega konca. Pri tem hkrati dovolj razgrinja in zamolči, da ohranja veliko prostora za poslušalčevo aktivno udeležbo.«
»Besedilo Pod oblakom jezero je nastalo kot delno avtobiografska impresija življenjskih trenutkov, ki prek situacij, kot so prva spolnost, prva izkušnja z drogo in soočenje s starši, razgrinjajo kaotičnost notranjega sveta odraščajočega dekleta.«
